Kaj nam privatizacija mariborske banke, ki v zadnji fazi teče prek davčne oaze, prek Luksemburga, v kontekstu Panamskih dokumentov in ob analizi prepletanja ključnih akterjev v zgodbi pove o nacionalni in globalni arhitekturi finančnega kapitalizma
MATIJA STEPIŠNIK
Panamski dokumenti, ki jih je v začetku tedna začel objavljati konzorcij preiskovalnih novinarjev, razkrivajo tudi nekaj Slovencev, ki so poslovali in poslujejo v davčnih oazah. A veliko večja in v okviru nacionalne ekonomije pomembnejša zgodba, ki pred nekaj tedni niti slučajno ni dobila takšnega odmeva, je, da ameriški sklad Apollo Novo KBM prevzema prek davčne oaze, prek Luksemburga. Ta je postal posebej razvpit po aferi Luxleaks, kije pokazala, kako je ta mala država pod zdajšnjim šefom Evropske komisije Jean-Claudom Junckerjem, ko je bil tam premier, multinacionalkam omogočala izogibanje davkom. Projektna firma Biser Bidco, ki so jo Američani ustanovili v Luksemburgu skupaj z Evropsko banko za obnovo in razvoj (EBRD), že ima vsa dovoljenja regulatorjev, tudi zeleno luč Evropske centralne banke, ki ji je bodoči lastnik mariborske banke moral predložiti zelo obsežno dokumentacijo in dokazila. Torej v tej zgodbi ni nič narobe? Še enkrat smo se tudi v luči zadnjih odkritij o davčnih oazah zakopali v ključne parametre tega posla, v katerem bodo Američani plačali 200 milijonov evrov, EBRD bo primaknil še 50 milijonov.
